VDSS sodba in sklep Pdp 1054/2010

Jedro

Ker je od pisnega opozorila do nove kršitve oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi preteklo več kot eno leto, je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita.

Izrek

Pritožbi se

delno

ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

-

spremeni

v 1. točki izreka tako, da se v tem delu na novo glasi:

„1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke št. ... z dne 18. 12. 2009 nezakonita.“;

- delno razveljavi

v 2. točki izreka glede odločitve, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo;

- razveljavi

v 2. točki izreka glede odločitve o dolžnosti tožene stranke prijaviti tožnika od dne 25. 1. 2010 do dejanske vrnitve na delo v socialno zavarovanje ter v 3. in 4. točki izreka, to je glede izplačila plače od 25. 1. 2010 dalje do dejanske vrnitve na delo, kakor da bi delal, obračun in odvod predpisanih davkov ter prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače za vsak mesec in za plačilo stroškov postopka

in

se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje

;

V preostalem pa se pritožba, glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas od 28. 1. 2010 do dejanske vrnitve na delo (v 2. točki izreka), zavrne in se v tem obsegu potrdi nespremenjeni in nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba se v delu, ki se nanaša na sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ugotovitev trajanja delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje in plačilo odškodnine v višini 4.000,00 EUR,

šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke št. ... z dne 18. 12. 2009 nezakonita (1. točka izreka), poziv tožnika nazaj na delo, prijavo tožnika od dne 25. 1. 2010 do dejanske vrnitve na delo prijaviti v socialno zavarovanje ter vpis delovne dobe za isto obdobje v delovno knjižico (2. točka izreka), izplačilo plače od 25. 1. 2010 dalje do dejanske vrnitve na delo, kakor da bi delal, obračun in odvod predpisanih davkov ter prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače za vsak mesec (3. točka izreka), in za vračilo stroškov postopka (4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišče je predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bistvena kršitev določb postopka podana že v samem izreku sodbe, saj je tožnik spremenil tožbo v pripravljalni vlogi z dne 24. 3. 2010 in 6. 4. 2010 in je namesto reintegracije zahteval odškodnino, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Tako je sodišče odločalo o reintegraciji, kar po spremembi zahtevka sploh ni bilo več predmet pravde. Zmotno je tudi uporabljeno materialno pravo. Za tožnika ni veljal enoletni rok iz 83. člena ZDR od podaje pisnega opozorila, v katerem lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožnik je prvo opozorilo prejel aprila 2008, ko je začel ta rok teči, in se je iztekel najkasneje aprila 2009, nova kršitev pa naj bi se zgodila oktobra 2009, torej že po preteku enega leta od prejema pisnega opozorila. Navaja, da je bil ta rok v kolektivno pogodbo uveden šele 1. 7. 2008. Sodba tudi nima razlogov o navedbah tožnika, da je bil rezultat preverjanja v mejah dopustnosti po Navodilih za zagotavljanje zdravstvenega varstva delavcev. Po tem predpisu je namreč določeno, da delavec ni pod vplivom alkohola, če ima v organizmu manj kot 0,50 g/kg alkohola. Zakaj je sodišče štelo, da bo moral imeti 0,00 % alkohola, v sodbi ni pojasnjeno. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo tožnikov dokazni predlog po zaslišanju osebnega zdravnika in psihiatra, ki bi lahko potrdila, da je doživel hudo travmo zaradi nasilja v družini, o čemer pa ne želi govoriti. Zaradi teh dogodkov je bil v oktobru tri dni pri družini v Beogradu, kasneje pa je nastopil bolniški stalež. O tem ga nadrejeni o prihodu na delu sploh niso spraševali ali zahtevali zdravniškega spričevala.

V odgovoru na pritožbo tožene stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka v delu, ki se nanaša na prekoračitev tožbenega zahtevka. Ker pa se del sodbe (glede sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, trajanja delovnega razmerja in plačila odškodnine) šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, je najmanj preuranjena odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo reparacije (vsaj do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi), posebej glede na dejstvo, ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede tožbenega zahtevka za ugotovitev zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Le glede odločitve o vpisu delovne dobe v delovno knjižico za sporno obdobje je odločitev materialnopravno pravilna, čeprav iz drugih razlogov, kot jih navaja sodba sodišča prve stopnje.

K odločitvi o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga:

Po določbi 1. odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR) mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih. Rok enega leta je bil določen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 103/2007 – ZDR-A) ter je pričel veljati petnajst dni po objavi v Uradnem listu RS, to je 28. 11. 2007 (razen določb o delovni knjižici, ki so uporabljajo od 1. januarja 2009 dalje, kot bo sicer pojasnjeno v nadaljevanju). S spremembo Kolektivne pogodbe za poštne in kurirske dejavnosti (Uradni list RS, št. 84/2008) je bil na podlagi pooblastila iz ZDR spremenjen 14. člen Kolektivne pogodbe za poštne in kurirske dejavnosti (Uradni list RS, št. 50/2003, s spremembami - PKP), ki tako določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnosti odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v 18 mesecih od prejema pisnega opozorila. Rok 18 mesecev velja od uveljavitve te spremembe PKP, torej od 1. 9. 2008 dalje, pri čemer je bilo tožniku zaradi kršitve delovnih obveznosti izdano pisno opozorilo dne 28. 4. 2008 (priloga B4). Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je za tožnika veljal 18 mesečni rok, v katerem mu je lahko tožena stranka zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, saj bi to pomenilo, da daljši rok velja za nazaj, torej za kršitve pogodbenih obveznosti oziroma pisna opozorila, ki so bila izdana v času veljavnosti enoletnega roka. V takem primeru bi nastal pravni položaj, ko bi predpis za nazaj posegal v pravna razmerja, kar pa ni v skladu z ustavnim načelom prepovedi retroaktivnosti oziroma prepoved povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustava Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 33/I-1991 s spremembami; URS), ki določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. V skladu z 2. odstavkom 155. člena URS lahko samo zakon določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. V obravnavanem primeru ZDR pa ne gre za tak primer.

Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 18. 12. 2009 (priloga A2), zaradi kršitve, ki jo je storil od 21. do 23. 10. 2009, ko naj bi neopravičeno izostal z dela. Ker je nadalje po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožena stranka tožnika pisno opozorila na podlagi 1. odstavka 83. člena ZDR dne 28. 4. 2008, je od pisnega opozorila do nove kršitve oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi preteklo več kot eno leto. Zaradi navedenega je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita. Iz teh razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v 1. točki izreka tako, da je v tem delu tožbenemu zahtevku ugodilo.

K odločitvi zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka:

Sodišče prve stopnje je nepravilno odločalo o tožbenem zahtevku, kot ga je tožnik podal v tožbi, ne pa o modificiranem tožbenem zahtevku, ki ga je postavil v vlogi z dne 24. 3. 2010 oziroma pripravljalni vlogi z dne 6. 4. 2010. Ker je le 1. točka zahtevka ostala nespremenjena (ter zahtevek za povračilo stroškov postopka v 4. točki prvotnega tožbenega zahtevka oz. 6. točki modificiranega), sodišče prve stopnje ne bi smelo odločati o zahtevku za poziv nazaj na delo iz 2. točke prvotnega tožbenega zahtevka. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče glede zahtevka za reintegracijo pritožbi ugodilo ter na podlagi 357. člena ZPP v tem obsegu (ta del 2. točke izreka) sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo.

Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, bo moralo sodišče prve stopnje odločati o zahtevku tožnika za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR, ki v 1. odstavku določa, da če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, lahko na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, v tej zvezi prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18

mesečnih delavčevih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Zaradi navedenega je sodišče druge stopnje razveljavilo izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na dolžnost tožene stranke prijaviti tožnika od dne 25. 1. 2010 do dejanske vrnitve na delo v socialno zavarovanje (del zahtevka iz 2. točka izreka), glede zahtevka za izplačilo plače od 25. 1. 2010 do dejanske vrnitve na delo, obračun predpisanih davkov in prispevkov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače za vsak mesec (3. točka izreka) in glede stroškov postopka (4. točka izreka). Ko bo namreč sodišče prve stopnje odločalo o trajanju delovnega razmerja, bo šele namreč lahko odločilo o teh pravicah tožnika, ki jih bo vezalo na datum sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.

Ker je bilo v tem delu zaradi nepravilne uporabe materialnega prava posledično nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, te pomanjkljivosti pa ni mogoče odpraviti pred sodiščem druge stopnje, je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter v skladu s 355. členom ZPP zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo sodišče prve stopnje, glede na obrazloženo, odločati o materialnih pravicah tožnika iz delovnega razmerja od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, takrat pa bo posledično tudi odločilo o stroških postopka.

K odločitvi o štetju pritožbe kot predloga za izdajo dopolnilne sodbe:

Po 2. točki modificiranega tožbenega zahtevka tožnik zahteva ugotovitev, da je delovno razmerje trajalo do dneva odločitve sodišča prve stopnje V 5. točki pa zahteva plačilo odškodnine v znesku 4.000,00 EUR. Ker se zgornja odločitev o delni spremembi in razveljavitvi sodbe ne nanaša na ta del tožbenega zahtevka, saj o njemu ni bilo odločeno, tožnik pa se zoper to pritožuje, je pritožbeno sodišče v skladu s 3. odstavkom 327. člena ZPP pritožbo v tem delu štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, ki jo bo sodišče prve stopnje lahko izdalo v zvezi s tistim delom tožbenega zahtevka, glede katerega je bila zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje in je vezano na odločitev o trajanju delovnega razmerja.

K odločitvi o vpisu delovne dobe v delovno knjižico:

Tožnik v pritožbi izpodbija tudi tisti del sodbe, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, ki se nanaša na vpis deloven dobe v delovno knjižico (v 2. točki izreka). Pritožba v tem delu sicer ni posebej obrazložena, v okviru preizkusa po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta del tožbenega zahtevka utemeljeno zavrnjen, čeprav iz drugih razlogov (sodišče prve stopnje je namreč zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Kljub temu je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. ZDR-A namreč v 83. členu določa, da delodajalec od 1. 1. 2009 dalje delavcu ni več dolžan delovne dobe vpisovati v delovno knjižico, je pa še naprej v skladu z Zakonom matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS št. 81/2000), dolžan Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) posredovati podatke za vpis v matično evidenco. Zato je pritožbeno sodišče glede tega zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

16.05.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1045/2008
• VDSS sodba Pdp 730/2013
• VDSS sodba Pdp 877/2013